Njen zahodni del, predvsem na obalnem delu je razgiban in najgosteje naseljen. Na vzhodu je področje bolj strmo in manj naseljeno.
Običajno Istro delijo na tri dele: bela Istra (Čičarija) zaradi kamnitega krasa, siva Istra (srednji del) zaradi glinastih tal in rdeča Istra (zahodni in južni del) zaradi rdeče zemlje.
Večja in pomembnejša istrska mesta so Koper (Capodistria), Pulj ali Pula (Pola), Poreč (Parenzo), Rovinj (Rovigno), Pazin (Pisino), Labin (Albona), Buzet (Pinguente), Opatija (Abbazia), Umag (Umago), Piran (Pirano), Izola (Isola), Novigrad (Cittanova), Vodnjan (Dignano), Milje (Muggia) in Dolina.
Ime Istra izhaja iz ilirskega plemena Histri. Istra je naseljena že od paleolitika. V predrimskem obdobju se je v Istri razvila mreža približno 500 naselij znanih pod imenom kaštelirji.
Rimljani so vladali v Istri do njihovega propada leta 476. Znani so po tem, da so Istro zelo razvili. V Pulju in Poreču so zgradili kolonije, na otočju Brionov in drugod ob zahodni obali so zgradili vile in posestva.
Po propadu Rimskega cesarstva so Istro zasedli Goti in Langobardi. Leta 788 Istra pripade Frankom. Slovani so Istro začeli naseljevati v sedmem stoletju.
Pred Napoleonovimi osvojitvami (1796) je del srednje in severovzhodne Istre (tako imenovana Kranjska Istra) pripadal Kranjski vojvodini. Beneška republika je začela prevzemati oblast nad zahodno in južno obalo Istre v 13. stoletju, medtem ko je osrednja in vzhodna Istra ostajala v okviru vojvodine Kranjske.
Meja se je v naslednjih stoletjih stabilizirala, tako da sta približno dve tretjini Istre pripadali Benetkam, ena pa Kranjski. V času Turških so Istro preplavil begunci iz Like, zahodne Bosne in ostale Primorske Hrvaške. Vse to je prispevalo k izredni demografski pestrosti Istre, ki se je ohranila do današnjih dni.
Po propadu Beneške republike (1797) in Napoleona so celotnemu polotoku zavladali Habsburžani in ohranili oblast do konca I. svetovne vojne. V tem obdobju je doživela ponoven razcvet, zlasti Pulj, ki je bil glavna vojaška luka avstro-ogrske monarhije. Po I. svetovni vojni je Istra pripadla Italiji, po II. svetovni vojni pa Jugoslaviji. Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991, večji del Istre pripada Hrvaški
Istra je tradicionalno etnično mešana in jo sestavljajo Hrvati, Slovenci, Italijani in drugi. V Istri so zastopani hrvaški jezik (čakavščina), slovenski in italijanski (istrobeneški) jezik. Manjše število prebivalcev na posameznih območjih pa govori še istroromunski (t.i. vlaški in žejanski) ter romanski istriotski jezik. Večina prebivalstva je dvo ali večjezična.
vir: Wikipedije, proste enciklopedije
Tartufi so nenavaden, skrivnosten gomolj, ki se skriva pod zemljo. Ker nimajo nadzemnih delov, jih človek sam ne more najti. Lahko pa jih zavoha posebej izurjen pes ali svinja, ki po zaslugi svojega ostrega vonja nabiralcem pokažejo skrita mesta, kjer bi se utegnili skrivati tartufi. Nabiralci tartufov poznajo številne znake, ki jih vodijo do mesta, kjer bi utegnili biti tartufi. Navadno jih iščejo v bližini posameznih debel in na obronkih, dobra lokacija pa je navadno najstrožje varovana družinska skrivnost.
V Sloveniji je nabiranje tartufov prepovedano, kljub temu pa jih poznavalci ("tartufosledniki") vsako leto naberemo od 100 do 200 kilogramov. Znotraj vsake vrste tartufov obstajajo številne podvrste in vsaka od njih ima svoje lastnosti in jedi, za katere jo priporočajo. V Istri rasteta predvsem dve vrsti. V senci bolj priljubljenega belega brata rastejo črni tartufi, ki idealno dopolnjujejo bele.
Velikost belih tartufov seže od velikosti lešnika pa vse do majhne lubenice, povprečno pa so veliki za kokošje jajce. Dozorevati začnejo konec avgusta in zorijo vse do konca decembra. Rastejo do približno 600 metrov nadmorske višine, v simbiozi s trepetlikami, belimi in črnimi topoli, vrbami, hrasti, leskami, lipami in gabri. Pes, lahko zavohajo zrel tartuf tudi na razdalji 50 metrov in več. Črni tartuf raste že spomladi.
V državah, kjer je nabiranje tartufov zakonito, se sezona začne 15. oktobra in traja približno do konca januarja. Tartufe pripravljajo sveže, posušene, namočene v olivno olje ali zmlete in posušene. Pri pripravljanju jedi vedno uporabljajo zelo majhne količine tartufov, tako zaradi njihove intenzivne arome kot zaradi visokih cen, ki jih dosegajo, saj v gastronomiji to dragoceno začimbo postavljajo na najvišji prestol.
Turistična vodnica Irena Komel
00386 (0)40 230 525
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.